Vsak otrok je drugače. Pri nas se je kar hitro začelo to, da je sin oboževal konje. Enkrat smo šli čisto tako v eno konjušnico, kjer je lahko prvič sedel na konju. No, to pa je bilo tudi to, da smo takrat videli, kako obožuje konje. Tako smo skoraj vsaki vikend šli v konjušnico, kjer je lahko jahal. Leta so tekla in ko je bil 3 razred je izrazil željo, da bi šel na konjeniški tabor. Moram reči, da sem s tem imela več težav jaz, kot pa on. On me je prosil vsak dan, jaz pa sem bila skeptična, če bo to zmogel. Seveda nisem razmišljala prav. Ko sem se pozanimala, kako konjeniški tabor izgleda, me je zmotilo to, da bodo spali kar tam v šotorih. Tega si nisem ravno predstavljala. Povedali so mi, da bodo vse počeli sami.
Njihove naloge so bile:
- pospravljanje šotorov,
- pripravljanje hrane,
- ukvarjanje z konji,
- čiščenje konj,
- učenje o konjih,
- čiščenje boksov….
To ni bilo tako enostavno in zato me je bilo strah, kako bo on to zmogel. Ko sem se pogovorila z njim, kaj vse bo moral delati, je bil spet navdušen. Tako sem ga prijavila in še danes mi ni žal. Kako je ta moj otrok užival, konjeniški tabor je iz njega potegnil vse kar je, njegovo pridnost, spoštovanje, razumevanje, sočutje. Res ga je bilo lepo videti. Namreč zadnji dan smo lahko prišli starši pogledat, kaj vse so se naučili in bila sem šokirana. To ni bil več moj otrok, to je bil srečen in zadovoljen otrok, ki ga že dolgo nisem videla.
Sedaj vem, da je konjeniški tabor za otroke še kako dobra stvar. Če bo imel voljo, bo na ta tabor šel vsako leto. Defitivno je konjeniški tabor nekaj tako lepega, ko otroci uživajo, se učijo in začutijo živali.