Eni od mojih starih staršev so živeli na morju, zato sem vedno poletne počitnice preživel na morju. To pa še zdaleč ni bilo vse, kajti moj dedek je imel Prince plovilo v marini in tako sva vsak dan šla na morje.
Velikokrat sem se spraševal, zakaj moramo živeti tako daleč stran, ker sem oboževal dedka in njegovo Prince plovilo. Ko so se zaključile počitnice sem vedno jokal, ko sem moral domov. Verjamem, da ta občutek staršem ni bil lep, vendar jaz sem tako užival z dedkom. Večkrat, ko sva bila na Prince plovilu in se pogovarjala, sem mu rekel, da ko bom odrasel, da pridem živet na morje. Dedek je bil srečen, ko je slišal te besede. Leta so tekla in moj dedek se je poslovil. To je bil dan, ko sem bil najbolj žalosten, odkar pomnim. Nikakor tega nisem hotel sprejeti, ker mi je bilo preveč hudo, da ga ne bom več videl in da ne bom z njim več šel na Prince plovilo. Po nekaj dneh me je poklicala babica, naj pridem na kavo.
Seveda sem šel takoj, kajti tudi babico sem imel rad in obljubil sem ji, da bom še prihajal. Ker sem bil takrat že star 20 let, mi je babica predala pismo od dedka. Ko sem prebral, da mi je zapustil Prince plovilo, sem jokal in jokal. Tako žalosten sem bil, hkrati srečen, ker bom imel spomin nanj.
Zapisal je, da ve, da sem jaz tisti pravi, ki bo skrbel za Prince plovilo in da se zaveda, da jaz to rabim. Naslednji teden sem naredil življenjski preobrat in se preselil k babici. Moj dedek bi bil ponosen.
Tako sem živel z njo in imel še naprej Prince plovilo v isti marini, kot ga je imel dedek. Ne samo to, imel sem iste prijatelje in znance, ker so ga vsi imeli radi.