Nikoli si nisem mislil, da bom že v svojih zgodnjih štiridesetih spoznal, kaj pomeni putika. Sprva sem bolečine v stopalu pripisoval napačnemu koraku ali morda neudobnim čevljem. Toda ko sem se eno jutro zbudil z otečenim in pordelim palcem, ki ga nisem mogel niti dotakniti, sem vedel, da gre za nekaj resnejšega. Diagnoza pri zdravniku je bila jasna – putika oziroma protin.
Sledilo je nekaj sprememb v prehrani – slovo od rdečega mesa, alkohola (še posebej piva) in več zelenjave. Moral sem se naučiti poslušati svoje telo. Spoznal sem tudi, kako pomembna je hidracija. Vsak dan sem začel dan s kozarcem vode z limono in se trudil popiti vsaj dva litra vode.
Najhuje je bilo, ko sem dojel, da se putika lahko pojavi kadarkoli, če pretiravam s hrano ali če sem pod stresom. Danes živim precej bolj zavedno. Ni vedno lahko, ampak vem, da imam vpliv na svoje stanje. Putika me je naučila potrpežljivosti in discipline in to vzamem kot nekaj dobrega v vsem skupaj.
Po prvem izbruhu putike sem moral precej hitro prilagoditi tudi svoj vsakdanjik. Šport, ki sem ga imel prej za sprostitev, predvsem nogomet z ekipo enkrat tedensko, je moral začasno na stranski tir. Vneti sklepi niso dovoljevali nobene resnejše obremenitve, še hoja po stopnicah je bila včasih muka. Spoznal sem, da se ne bo vse vrnilo samo od sebe, če ne bom spremenil življenjskega sloga.
Začel sem bolj premišljeno načrtovati obroke. Manj purinov, več rastlinskih beljakovin. Presenetljivo hitro sem opazil izboljšanje, ko sem iz jedilnika izločil klobase, drobovino in alkohol. Prav tako sem uvedel več gibanja, ne več intenzivno, temveč redno in zmerno: hoja, raztezanje, nekaj joge.
Pogovori z drugimi, ki se prav tako spopadajo z putiko, so mi dali vedeti, da nisem sam in da se da s to boleznijo čisto dobro živeti, če si pripravljen sodelovati z lastnim telesom. Danes sem bolj pozoren nase, ne le zaradi bolezni, ampak ker sem končno postavil svoje zdravje višje na lestvico prioritet.…
Read More