Ko sem postala mama, sem hitro ugotovila, da se dom spremeni hitreje, kot si sploh predstavljaš. Ne samo po urniku, hrupu in tempu, ampak tudi po predmetih, ki se nenadoma pojavijo povsod. Najprej sem mislila, da so igrače samo nekaj, s čimer bo otrok zaposlil roke. Barvne, glasne, zanimive. A zelo kmalu sem ugotovila, da imajo precej večjo vlogo, kot sem si mislila.
Spomnim se prve igrače, ki jo je moj otrok res vzljubil. Ni bila draga, ni imela lučk ali zvokov. Bila je preprosta lesena kocka. Opazovala sem ga, kako jo obrača, jo daje v usta, jo meče po tleh in se ob tem neizmerno zabava. Takrat sem prvič pomislila, da igrače niso namenjene temu, da otroka zabavajo, ampak da mu pomagajo razumeti svet.
Sčasoma sem začela bolj pazljivo izbirati. Ugotovila sem, da manj pogosto pomeni več. Namesto polne sobe igrač, ki so ležale pozabljene, sem izbrala nekaj takih, ki so spodbujale domišljijo. Kocke, figurice, sestavljanke. Igra je postala bolj umirjena, a hkrati bolj poglobljena. Moj otrok si je sam izmišljeval zgodbe, vloge in pravila. In jaz sem spoznala, da dobre igrače otroku pustijo prostor, da ustvari nekaj svojega.
Zanimivo je bilo opazovati tudi, kako se z leti spreminja odnos do njih. Tiste, ki so bile včasih vsakodnevni spremljevalci, so počasi romale v škatle. A nekatere so ostale. Ne zato, ker bi bile moderne, ampak ker so nosile spomine. Prve sestavljanke, plišasta žival, brez katere ni šel spat, mala figurica, ki je potovala z nami na dopuste. Te igrače so postale del družinske zgodbe.
Danes, ko kupujem darila za druge otroke, vedno pomislim, kaj jim bo res ostalo. Ne iščem najglasnejšega ali najbolj bleščičega. Iščem nekaj, kar bo raslo z otrokom, kar bo spodbujalo igro, ne pa jo vodilo. Ker sem se naučila, da igrače niso samo predmeti, ampak orodja za učenje, raziskovanje in čustva.…
Read More